»Če ostal bi v pozabi, ne žalujte...
Kajti Tisti, ki snuje zvezdno pot,
Ki oblikuje vsak listič na drevju in grmovju,
dobre ve, kam vodi moja pot…

In če usoda moja je življenje, potem živel bom…
Če smrt nameni mi, potem smrt
Ni drugega kot duri v Resnico,
Širše, kot nebo nad nami;
In bolj obsežne kot vesolje.«
(L. S. Porter, padel 1943)

Katoliški inštitut je kot podporo pri ustanavljanju katoliške univerze v Sloveniji od družine Miles prejel dar za štipendijo v spomin Andreju Milesu.

 ANDREJ MILES
8. januar 1973 – 14. november 2002
slovenski vojak

Andrejev stari oče je bil angleški vojak. V letih 1936-1945 je služboval v enoti Coldstream Guards kot profesionalni vojak. Coldstream Guards je eden od regimentov iz sestava Household brigade, ki je osebna garda britanske kraljice. Ne morem reči, da bi bil moj oče kakšen zagrizen rojalist, zanesljivo pa je bil velik domoljub.

Coldstream Guards je eden od petih pehotnih regimentov garde in čeprav ni najstarejši regiment britanske armade, ima za seboj najdaljše aktivno delovanje. Moj oče je bil očitno zelo ponosen na svojo vojaško službo, kakor tudi na demokratično in domoljubno zgodovino svojega regimenta. Enoto so ustanovili  leta 1660 pod diktaturo Cromwella, vendar pa je imela pomembno vlogo pri obnavljanju parlamentarne oblasti in vrnitvi monarhije.

Z bratom sva doraščala v ozračju vojaške družine in tudi Andrej, ki je preživljal otroštvo v Angliji, je kot otrok od svojega starega očeta vsrkal vase nekaj tega ozračja. Vedel je tudi, da je eden od njegov angleških pradedov med prvo svetovno vojno izgubil življenje v Belgiji, eden od njegovih slovenskih pradedov pa v Trstu. V roke mi je prišel priročnik, ki ga je zgodovinski oddelek britanskega zunanjega ministrstva leta 1919 pripravil za britanske udeležence mirovne konference v Versaillesu. Med drugim je v njem zapisano: »Slovenci so klena rasa in odlični vojaki: avstrijsko armado so oskrbeli z enimi od najboljših regimentov«. V Andreju se je torej pretakala dobra vojaška kri, ki jo je podedoval po prednikih z obeh strani.

Od moje soproge Slave, njene družine in sorodnikov v Kranjski Gori se je navzel tudi slovenskega domoljubja. Leta 1991 se je mislil celo pridružiti slovenskemu boju proti jugoslovanski armadi. Toda Slovenci so bili prehitro preveč uspešni, tako da mu ni bilo treba na pot. Bili pa smo ponosni, da je hotel sodelovati v obrambi demokracije in pravice v svoji drugi domovini.

Najbrž ga je njegovo goreče prepričanje v to, kaj je prav in kaj je narobe, privedlo do tega, da se je odločil za kariero pravnika ter v letih 1991-1994 študiral pravo na londonski univerzi. Kmalu po končanem študiju je opravil poklicne izpite in leta 1996 postal odvetnik.

Dvakrat po šest mesecev je Andrej obiskoval šolo v Kranjski Gori ter je dobro obvladal slovenščino. Seveda se je tudi sicer redno vračal v Slovenijo, posebej zato, da bi videl staro mamo.

Odvetniška služba mu ni bila najbolje napisana na kožo in prav ko je začel razmišljati, kaj naj bi storil s svojo kariero, je znova dobil poziv za služenje vojaškega roka, kot že vrsto let poprej. Odločil se je, da opravi svojo domoljubno dolžnost. Sprva je bil nekoliki zadržan, saj ni bil prepričan, da mu bo njegovo znanje slovenščine zadostovalo. Toda zanj je bil to vsekakor izziv in na koncu je užival čas, ki ga je prebil v slovenski vojski.

Podobno kot drugi ponosni starši smo se udeležili posebne parade in slovesnosti, na kateri je zaprisegel, prišla je celo stara mama, ki je imela že 86 let. Andrej je bil zadovoljen s svojimi novimi tovariši in je spoštoval svojega oficirja Romana Lovšina. Vedel je, da bo kot starejši nabornik verjetno imel precej več težav pri premagovanju fizičnih naporov, vendar pa je bil več kot vesel, ko se je izuril za pehotnega izvidnika. Proste vikende je preživljal s staro mamo v Kranjski Gori in na koncu mu je druga domovina tako prirasla k srcu, da je sklenil, da se ne bo vrnil v odvetniško službo. Imel je priložnost, da bi sklenil krajše pogodbeno razmerje z zunanjim ministrstvom kot prevajalec ter mu je bilo veliko do tega, da bi opravljal to delo vsaj do vrnitve svojega dekleta Evelyn z druge strani Atlantika.

Razmišljal je o novem začetku; službovanje v slovenski armadi mu je dalo čas za premislek in dobršno mero novega samozaupanja. Žal, je dva tedna po zaključku vojaške službe nenadoma umrl v avtomobilski nesreči. To je bil hud šok tako za družino kot za njegovo prijatelje. Ponosni smo bili, da je na pogreb prišlo toliko prijateljev iz vojske na čelu z njegovim vojaškim poveljnikom ter da se je maše udeležil tudi vojaški kaplan, častiti Plut. Očiten je bil »esprit de corps« njegove enote, kar je samo v čast razpoloženja duha v slovenski vojski. Prišel je tudi britanski vojaški ataše polkovnik Wilson, kar se spodobi, če gre za pravnuka britanskega vojaka.

Andrej je tik pred zaključkom vojaškega roka dal intervju za Slovensko Vojsko, ki pa zaradi njegove smrti in v znak spoštovanja ni bil objavljen. V njem je povedal, da bi morda napravil kariero v armadi, če bi se zato pravočasno odločil. Dejal je tudi to, da je po njegovem vojaška služba dolžnost do države in da se je v njej naučil več reda in discipline. In seveda, tako kot je upal, je koristila njegovemu fizičnemu počutju.

Če je bil Andrej prvi Anglež v slovenski armadi, potem soproga Slava in jaz upava, da so tudi v vojski enako ponosni nanj, kot sva midva.

Keith, Slava in Jana Miles